Skozi noc

Von
Martin Krusche

ShortCut #1

Marianne ni mogla premikati glave, kot je bila vajena. Tilnik jo je bolel. Sopihaje je pomikala oci tik ob rob vidnega polja, da bi videla cim vec in toliko, kot je bilo mozno v njenem polozaju. Soba je bila vznemirljivo prazna in na cuden nacin osvetljena. Modra in oranzna luc z osupljivo ostrim robom med barvama.

Prvotno je moralo biti vso okolje belo, je mislila Marianne, ker je tako popolno sprejelo barve svetlobe. Svetloba jo je bolela, in ni mogla ugotoviti, od kod prihaja. Mir je bil zaskrbljujoc. Dihala je tako tezko kot da bi jo nekdo potisnil pod vodo. Njeno telo se ji je zdelo mnogo tezje kot navadno, zmucene roke in noge so bile tako mrzle, da se je zacudeno spraševala, zakaj mora lezati naga. Zakaj? Ali ni prokrivalo naravno? Nic takega ni bilo videti. Skušala je otipati usta. Kot da bi pozabila, kako se giblje roka, natancneje, kako se hoce gibati.

Bilo jo je strah. Strah je še otezil njeno telo. Krizana je lezala tam, in zebelj, edini zebelj, je bil zabit skozi njena usta, v zrelo, skozi tilnik. Brez pojasnila.

Mislila je na Wilfrieda in kako bolece ji je manjkal ti dve leti, odkar je umrl. On bi bil tukaj, da jo potolazi. Da ji pove, kaj se je zgodilo z njo. Bila je tako zbegana. Zeblo jo je in polna strahu se je zacela jokati za Wilfriedom.

Medtem se je višji zdravnik pogovarjal z anestezistko.

»Pri intubaciji sem se pocutil kot idiot. Kot zacetnik. Bog ve, kaj se je zgodilo. Najraje bi ji zabil tubus s kladivom.«

»Po nepotrebnem«, je odvrnila anestezistka. »Presenecena bi bila, ce bi prišla skozi noc.« [22/98]

(Prevod Andrea Haberl-Zemljic)