[ShortCuts]

ShortCuts

(kratke zgodbe - feature)

Martin Krusche

Vsaka subkultura razvija svoje posebnosti. Katera od teh posebnosti bo dosegla mnozico, to je druga zgodba. Ni potrebno, da si new edge-punker, utopljen v racunalnike, da veš, kaj so hipertekstne strukture. Ce si le kolikor toliko nacitan, veš, da je bilo mozno delati vecino tega, kar nam obeta hipertekst, ze davno z eksperimentalno literaturo. In to v casih, ko so bili racunalniki ali nedosegljivi ali še jih niti ni bilo. Premagovanje linearnih pripovednih oblik in nacinov govorjenja, kombinacija razlicnih medijev, ustvarjanje kompleksnih pripovednih prostorov cetudi samo v bralcevi glavi, vse to ima neprimerno daljšo tradicijo kot svetovni splet.

Seveda da obstajajo razlike med teksti Gutenbergove galaksije in onim v novem svetovnem spletu. Razlike, ki jih ni treba poskusiti odstranjevati. Tudi ni potrebno, da jih izigravamo. Kar se mene tice: jaz pripovedujem kar naprej precej konvencionalno. Cetudi deloma s pomocjo racunalnika.

Kadar delam, hocem napredovati v korakih, ki jih lahko ponavljam, ki me ne silijo v odvisnost od cele skupine specialistov. Zaradi tega se prav malo ukvarjam s tem, kaj premorejo zelo nadarjeni in zelo dobro placani ljudje z nedosegljivimi visoko zmogljivimi racunalniki. Pojem “ racunalniška umetnost” je ze pervertiran. Lov za efekti. Govorimo mar o “umetnosti s copicem”? O “klavirski umetnosti”? O “umetnosti s kladivom in dletom”? To je neumnost!

Zanima me predvsem, kaj lahko dosezemo z vsakdanjimi racunalniki, z vsakdanjimi programi, da izdelujemo to, kar hocemo...ne pa obratno, da napenjam svojo ustvarjalnost, da se sploh ucim delati z visoko zmogljivimi racunalniki. Tam, kjer naj literatura nastane in kjer jo lahko beremo, sem pripadnik filozofije tehnike na nizji ravni ali “low tech freak”.

Druga stvar. Imam se za precej izkušenega in koncentracije zmoznega bralca. Ce se pa moram prebiti skozi vec povezav (links) – in to tezavno, ker racunalniški monitorji niso narejeni zato, da bereš - ce sem se torej prebil na tej poti, nikoli nisem ostal dolgo v zgodbi sami. Lahko obracam kakor hocem, branje na mrezi (online) je zelo tezavno.

Pa cetudi berem take tekste izmrezno (offline), s html-podatki s svojega trdega diska, ostaja stvar suhoparna. Ne morem izkljuciti, da ne srecaš tu in tam zelo pretresljivih tekstov v hipertekstu. Ti so najveckrat skriti v velikem kupu odpada, tako da je treba biti posebno strasten iskalec, da jih najdeš.

Potem mi pogosto pripovedujejo še najbolj utrujeni avtorji lesenih zgodb, da bi se z interaktivnostjo medija lahko priblizal new edgu. Traparija! Kot da bi program reagiral na moja dejanja. Kje pa! Jaz imam moznost, da reagiram na program, da grem po tocno dolocenih poteh. O interaktivnosti ni ne duha ne sluha. Ta je konec koncev samo tam, kjer inter-agirajo ljudje, cetudi z racunalnikom.

Kar nas je v Virtualni akademiji nitscha zanimalo je ucinkovalo tudi na moje literarne ambicije. Napovedano je bilo povezovanje s pomocjo racunalnikov, ne pa povezovanje racunalnikov. Nekaj casa sem se ze ukvarjal z miniaturami, ki jih lahko bereš izmrezno (download) in sem tudi ze prosil nekaj ljudi, naj prispevajo svoje zgodbe. Najprej sem torej skrbel za povezave med ljudmi namesto za one med teksti na trdem disku. Ob tem je obstajala moznost, da nastane velika povest, v hipertekstu sicer, toda berljiva na konvencionalni nacin. Posamezne postaje v kratkih zgodb, zvokov, slik in miniatur brez ovinkih. Shortcuts torej, kratka verzija zgodb, za katero se lahko skrije daljša.

To še ni skok v prihodnost, kjer bodo baje v svetovnem spletu nastale skupnosti, ki bodo bodisi telematske bodisi zivljenjske skupnosti. Krog tistih, ki se imenuje shortcut-skupnost (kratkozgodbarska skupnost), izvira in se opira na stare prostore.

Shortcuts imajo alfo-raven, na kateri so shranjene sekvence in miniature. Cel krog ljudi sodeluje na tej ravni. V prvi fazi se je to dogajalo zgolj z elektronsko komunikacijo z nekaterimi umetniki, ki jih poznam ali pa tudi ne. (Svoje prve partnerke pri tem projektu, Andreje Heinisch-Glück, do danes dejansko nisem srecal. Torej niti ne vem, ali sploh obstaja oseba, ki jo poznam preko elektronske pošte.)

Od te ravni naprej se zgodbe razcepijo, s tem da reagirajo udelezenci na alfa-variacije. Reagirajo z nadaljevanjem zgodb, s parafrazami, z odgovori, z variacijami... v besedilih, v slikah in z glasbo. Lahko se zgodi, da reagira nekdo na beta-verzijo ne da bi poznal alfa-verzijo itd. Mozno je tudi, da se povezujejo ljudje neposredno in izdelujejo verzije, katerih avtorja se ne da vec dolociti. Mnoge moznosti se odpirajo.

Odprto vprašanje je tudi, ali se bo oblikovala meta-raven k ravni kratkih zgodb, kjer ljudje razpravljajo in reagirajo. To bo pokazal cas.

Junija 1997. leta sem imel s tolkalcem Alexom Deutschom prvo shortcut-IRL-Session na graškem Jakominijevem trgu. Mislim, da bodo tej sledile še druge take prireditve zunaj mrez. To pomeni, da smo navzoci ne le v virtualnih, ampak tudi v tradicionalnih prostorih. Vzrok za to je zastarel in trajen: zanimajo me po moznosti avtonomne pogoje za nastanek literature in njeno publiciranje. Gre za najdenje oziroma ustvarjanje kvalificirane javnosti, ko lahko ljudje, kot smo mi, pripomorejo, da nastane ziva duhovna atmosfera. To je javnost, v okviru katere lahko ljudje odlocajo sami zase, kjer lahko sami ustvarjajo pravila. Cas bo pokazal, ali so mreze primerne za takšno nalogo.

Racunalniške mreze torej ne samo kot mesto nastajanja besedil, ampak tudi kot mesto prireditev, s katerimi lahko pridobiš publiko; mesto, cimbolj neodvisno od mest, ki so do sedaj bila središca takšnih moznosti. Tu nastaja nekaj, kar zabriše razlike med City, InterCity in OffCity.

Transliterarni namen shortcuts- projekta (projekta kratkih zgodb) dopušca naceloma spremenjene moznosti pripovedovanja in izkušnje. V središcu pa ostane kot izhodišce konvencionalno besedilo, ki se ponuja drugim oblikam medijev, ja jih spojimo. Tako kot fotografija ni unicila slikarstva in kot tudi televizija ni povzrocila smrti kinematografije, se vcasih celo zdi, da novi mediji krepijo stare. Kaj to lahko pomeni za literaturo, še ne vem.

Ker digitalizacija in telematika ponujata nove oblike komunikacije, in to ne šele pri prezentaciji, temvec ze na poti tja, se pojavi transliterarni moment, ki dalec preseze utrujajoce »multimedijske variacije« v obliki jazz-glasbe s pesmimi in barvnimi diapozitivi ob otvoritvah razstav.

Naše pocetje torej ni prenagljen skok na krov vesoljske ladje Enterprise ali romanticna fantazija, ki je ze simulirana v centru Ars Electronica z visoko zmogljivimi racunalniki (Cave). Tam lahko gledamo simulacijo simulacije (virtualna resnicnost), kar bi lahko bila tudi šala. Precej draga šala.

Drugi štos: Kaj nam lahko prepreci, da bi simulirali tudi našo publiko? To se v Avstriji tako in tako dela, ko se zdi avtorjem potrebno – in to cisto brez racunalnikov. Pisatelji v tej dezeli so se v tej vaji ze davno izpopolnjevali, ker se pac sprijaznijo z marginalizacijo in ker temu dogajanju ne zoperstavljajo nicesar razen besed. Sposobni so celo simulirati pisanje tam, kjer se odpovedujejo stvarnemu ustvarjanju literature, ker jim ne objavljajo in ne prodajajo knjig. Mnogi se soocajo z notranjimi blokadami pri pisanju in ne morejo vec pisati, ker so custveno prevec prizadeti.

V tem oziru ne orjemo ledine v dezeli sanj cyberspace. Nimamo dobrih novic!

Shortcuts je transliterarni projekt Virtualne akademije Nitscha. Ustvaril ga je Martin Krusche

Ne kršite avtorskih pravic!

(Prevod Andrea Haberl-Zemljic)

Top | ShortCut-Übersicht